
Danes mineva natanko 50 let od tragične smrti Američana Steva Prefontainea – ene najbolj kultnih osebnosti v tekaški zgodovini.
Michael Jordan, Tiger Woods, Cristiano Ronaldo, LeBron James, Kobe Bryant in drugi so (bili) športni superzvezdniki, ki jih danes povezujemo z najbolj znano športno znamko na svetu, toda prvi ambasador Nikea je bil človek, za katerega marsikdo iz zdajšnje generacije verjetno še ni slišal.
Steve Prefontaine, ameriški tekač, je pri zgodnjem vzponu podjetja, ki danes ustvari več kot 50 milijard ameriških dolarjev letnih prihodkov, odigral pomembno vlogo. Njegovo dojemanje športa še danes uteleša vrednote, na katere prisega Nike – pogum, vztrajnost, individualizem in uporništvo.
- “To give anything less than your best is to sacrifice the gift.” (Dati od sebe manj, kot zmoreš v najboljšem primeru, pomeni žrtvovati svoj dar.)
- “Somebody may beat me, but they are going to have to bleed to do it.” (Morda me bo kdo premagal, a za to bo moral krvaveti.)
- “I don’t just go out there and run. I like to give people a show.” (Sam ne grem samo teči, ampak želim ljudem pripraviti šov.)
- “A lot of people run a race to see who is fastest. I run to see who has the most guts.” (Veliko ljudi teče, da bi videli, kdo je najhitrejši. Jaz tečem, da vidim, kdo ima največ poguma.)
- “When you race, it’s not just your body on the track – it’s your soul.” (Ko tečeš, ne gre le za telo, ampak tudi za tvojo dušo.)
- “Some people create with words or with music or with a brush and paints. I like to make something beautiful when I run.” (Nekateri ustvarjajo z besedami, z glasbo ali s čopičem in barvami. Jaz rad ustvarim nekaj lepega, ko tečem.)
- “The best pace is a suicide pace and today is a good day to die.” (Najboljši tempo je samomorilski tempo – in danes je dober dan za smrt.)
- “Success isn’t how far you got, but the distance you travelled from where you started.” (Uspeh ni v tem, kako daleč si prišel, temveč koliko poti si prehodil od tam, kjer si začel.)
To je nekaj izmed Prefontaineovih citatov, ki so v tekaškem svetu ponarodeli. Nekateri od njih so se v oglasnih kampanjah Nikea pojavljali še desetletja po njegovi smrti v tragični prometni nesreči, ki se je na današnji dan pred pol stoletja zgodila v Eugeneu.

V Eugeneu spomin nanj na vsakem koraku
V mestu, v katerem se je rodil ta severnoameriški gigant športne opreme, danes stoji Prejeva skala (Pre je bil vzdevek, po katerem so legendarnega tekača klicali) – spominsko mesto, ki velja za romarsko destinacijo, na kateri številni tekači v spomin na svojega junaka puščajo tekaške copate, majice, hlačke, startne številke …
Po Prefontaineu je poimenovan tudi miting diamantne lige na stadionu Hayward Field v Eugeneu, ki bo julija letos presežek ponudil prav v eni od tekaških disciplin – teku na 1500 metrov, v katerem bomo videli eno najboljših zasedb v zgodovini.
Ta miting, ki spada med najbolj prestižne na svetu, sponzorira Nike. Verjetno ne boste presenečeni, če dodamo še to, da ena od stavb na sedežu podjetja v Beavertonu nosi njegovo ime.
Kraj, kjer je Kristjan Čeh postal svetovni prvak
Stadion Hayward Field, Prefontaineov atletski dom, je osrečil tudi slovensko atletiko. Tam se je 17. julija 2022 z naslovom svetovnega prvaka v metu diska okitil Kristjan Čeh, ki je zmagal s še vedno veljavnim rekordom prvenstev – 71,13 metra – in postal drugi Slovenec po Primožu Kozmusu z naslovom svetovnega prvaka v atletiki.
Primerjave s slovitim filmskim igralcem
“Tekaški James Dean,” nekateri pravijo tekaču, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbel za razcvet teka v ZDA, in ga primerjajo s slovitim ameriškim filmskim igralcem – kar niti ne preseneča.

Oba sta živela zelo intenzivno, kršila pravila, bila karizmatična in predstavljala glas generacije, predvsem pa – oba sta umrla zelo mlada (tudi Dean, ki je umrl leta 1955, jih je imel 24) in z mnogo prezgodnjo smrtjo postala več kot človeka. Postala sta ideja, ki še danes – 50 oziroma 70 let po njuni smrti – živi v srcih morja njunih občudovalcev.
Mimogrede, ko smo že pri filmu – tudi Prefontainejeva zgodba je bila večkrat upodobljena na filmskem platnu: leta 1997 v filmu s preprostim naslovom Prefontaine, leto pozneje pa še v filmu Without Limits (Brez meja).
V športu ni izstopal, potem pa je stopil na atletsko stezo
Dovolj o tem, kakšna je njegova zapuščina – preverimo še, kakšna je njegova atletska zgodba.
Prefontaine, čigar imidž so na vrhuncu slave zaznamovali tudi dolgi lasje, brki in ostri pogledi, se je 25. januarja leta 1951 rodil v mestu Coos Bay v zvezni državi Oregon.

Odraščal je v delavski družini, kot otrok pa pretirane športne nadarjenosti ni kazal – predvsem zato, ker je sprva izbral napačne športe. Najprej je igral bejzbol, vmes tudi plaval, nato pa se preizkusil še v ameriškem nogometu.
Nikjer ni izstopal, prej nasprotno – dokler ni v osmem razredu osnovne šole obul tekaške copate in se je vse obrnilo na glavo.
Med letoma 1966 in 1969 je na srednji šoli v Coos Bayju začel teči pod vodstvom Walta McClurea in do mature postal eden najboljših srednješolskih tekačev, kot tak pa pritegnil pozornost nacionalnih trenerjev.
Med zvezde ga je pognal soustanovitelj Nikea
Eden od teh ga je tudi zvabil na Univerzo Oregon – Bill Bowerman, ki ni bil le eden takratnih najboljših tekaških trenerjev v ZDA, ampak tudi inovator na področju športne obutve in z Bobom Knightom soustanovitelj enega danes največjih podjetij na svetu.

Nike je tudi s pomočjo Prefontainea – na nogah katerega je znamenita kljukica prvič pridobila na prepoznavnosti – postal znamka, ki jo danes poznajo v vsakem kotičku sveta. Skupaj z njim je spisal eno ključnih zgodb v zgodovini športnega marketinga in razvoja športne opreme.
Bowerman in Knight sta hitro prepoznala potencial ikone, ki ne prodaja le čevljev, ampak ideologijo. Nenazadnje je bil Pre tudi prvi, čigar podpis je krasil športne copate – kar je danes v tem biznisu navada.
Vrnimo se na atletsko stezo … Pre se je v univerzitetni atletiki hitro povzpel na vrh in navduševal.
Štirikrat zaporedoma je postal univerzitetni prvak v teku na 5000 metrov, trikrat prvak v krosu, ob smrti pa je bil ameriški rekorder v tekih od 2000 do 10.000 metrov.
Impresiven je tudi njegov izkupiček tekem na miljo na stezi znamenitega stadiona Hayward Field v Eugeneu – v 38 nastopih je zbral 35 zmag.
Osebni rekordi Stevea Prefontainea:
1500 m: 3:38,1
Milja: 3:54,6
3000 m: 7:42,6
5000 m: 13:21,87
10.000 m: 27:43,6
Zakaj je bil tako poseben?
Nase je opozarjal tudi z aktivizmom. Bil je borec za pravice športnikov, ki so bili takrat v ZDA v precej manj ugodnem položaju, kot so danes.

Ameriška amaterska atletska zveza tistim, ki so želeli nastopati na olimpijskih igrah, takrat namreč ni dovolila, da bi z atletiko služili denar (tudi Pre naj bi se, da je lahko tekel na igrah v Münchnu, odpovedal sponzorskemu čeku s šestimi številkami), medtem ko je sama na njihov račun polnila svoj bančni račun.
Toda še bolj kot s tem in z rezultati, ki so se izpisovali ob njegovih prečkanjih ciljnih črt, je status ikone dobil zaradi ideologije, ki jo je tako v življenju kot na stezi gojil in z njo segel v srca tisoče navijačev. Ti so tribune polnili povsod, kjer je nastopil, zbirali pa so se tudi pred televizijskimi zasloni. Naključno je Prefontaineov vzpon sovpadal s prihodom barvne televizije, tako da je glas o njem prišel v marsikatero dnevno sobo.
Njegov tek je bil daleč od tehnično popolnega, a zato toliko bolj agresiven, surov in neustrašen. Vsak njegov naslednji korak je bil nepredvidljiv. Novo poglavje v zgodbi, v kateri si pričakoval nepričakovano. Tekmece je presenečal z napadi, pogosto kar večkrat na tek. Vedno je šel na vse ali nič. Preračunljivosti ni poznal.
Nepozaben olimpijski nastop v Münchnu
Morda vse našteto najbolje simbolizira njegov edini olimpijski nastop. V Münchnu leta 1972 je na 5000 metrov tekel v izjemni konkurenci. Za mesta pri vrhu se je potegoval z legendarnim Fincem Lassejem Virenom, ki je tistega leta odtekel svetovna rekorda tako na 5.000 kot 10.000 metrov, Tunizijcem Mohammedom Gammoudijem, ki je bil takratni olimpijski prvak na krajši od teh dveh razdalj, Britancem Ianom Stewartom, evropskim rekorderjem v isti disciplini, in še nekaterimi odličnimi tekači.

Čeprav kot 21-letnik ni spadal med glavne favorite, je bilo od poka startne pištole jasno, da je šel po zmago. Večji del teka je vodil, nakar je dva kroga pred koncem padel na četrto mesto, na čelo kolone se je postavil Viren. Vsega 100 metrov pozneje je z izjemnim pospeškom na prvo mesto spet skočil Prefontaine in pritisnil na plin.
Krog pred koncem sta ga Viren in Gammoudi spet prehitela, a je še naprej poskušal vrniti udarec, vmes skočil na drugo mesto, pa spet padel na tretjega in v ciljno ravnino prišel tik za vodilnima. Čeprav je imel pred Stewartom na četrtem mestu kar nekaj metrov prednosti in bi ga ob kontroliranem teku najverjetneje prehitel, je še zadnjič napadel za zmago, a očitno pretiraval, zato povsem omagal in dopustil, da ga prehiti tudi Britanec. Za olimpijsko medaljo je zaostal za 64 stotink.
“Če bi ciljal na tretje mesto, bi skorajda zagotovo osvojil bronasto medaljo, ampak to ne bi bil on. Vse do zadnjega je želel zlato, na koncu pa ostal brez vsega,” je mnogo let po nepozabnem olimpijskem finalu povedal njegov prijatelj iz otroštva Jay Farr. “Pre je bil po porazu razočaran, a že naslednji dan začel kovati načrte za Montreal,” je dodal.
Usodna vožnja z avtomobilom
Na žalost odgovora na vprašanje, ali bi v Kanadi res osvojil medaljo ali celo postal olimpijski prvak, nikoli nismo dobili.
Eno leto pred igrami, 31. maja 1975, je v tragični prometni nesreči umrl.
Večer pred tem je na Hayward Fieldu zadnjič zmagal in v teku na 5000 metrov premagal tudi olimpijskega prvaka Virena.
Po tekmi in druženju s sotekmovalci se je okoli polnoči v kabrioletu MG B britanske izdelave odpravil domov in med vožnjo po ulici Skyline Boulevard v bližini svojega doma v Eugeneu na mokrem cestišču v ovinku izgubil nadzor na vozilom. Majhen športni avto se je prevrnil na glavo in ga zmečkal pod sabo.
Še ena tragedija vsega leto in pol pozneje
Prefontaineova smrt žal ni edina, ki je takrat kosila v vrhu tekaškega sveta. Le dobro leto za njim, 29. decembra 1976, je umrl še Ivo Van Damme – olimpijski podprvak na 800 in 1500 metrov iz Belgije. Tudi zanj je bila usodna prometna nesreča. Po njem je poimenovan miting diamantne lige v Bruslju.
Umrl je v mestu, ki je postalo tekaška meka
Simbolično je Prefontaine umrl v mestu, ki je tudi po njegovi zaslugi postalo ameriška tekaška meka in je to še danes. Od okoli 180 tisoč prebivalcev, ki v njem živijo, se jih okoli 90 odstotkov ukvarja s tekom. Tudi nekateri najboljši na svetu. Če boste kdaj tekli tam, obstaja možnost, da bo mimo vas prisopihal kak olimpijski prvak.

Približno 120 kilometrov stran, v njegovem rojstnem mestu Coos Bay, je pokopan.
Na nebeško modrem nagrobniku na pokopališču Sunset Memorial Park piše: “Skozi življenje je hitel, zdaj počiva v miru.”
Kot je v še enem znamenitem citatu, ki smo ga namenoma pustili za konec, dejal tudi sam: “Ne tečem zato, da bi dodajal dneve svojemu življenju, ampak zato, da življenje dodajam svojim dnem.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!